NAŠ NOVOLETNI KONCERT

Kolikokrat do sedaj ste pomislili, da ste edinstveni? Da ste vi edini primerek sebe v vsej zgodovini človeštva? In da je samo od vas odvisno, ali boste ostali original ali pa se boste spremenili v kopijo drugih? 

Odločili smo se, da si na našem novoletnem koncertu povemo še enkrat in spet, kako dobro je, če si lahko to, kar si … kako je mnogokrat težko ostati svoj, …. da je poti do sreče veliko in da si vsaka od njih zasluži spoštovanje … in predvsem, da je svet prav zaradi naših različnosti lepši in boljši.  

Mnogo smo razmišljali in pisali ... in čeprav smo po letih še zelo mladi, v naših glavicah že rastejo modrosti. 

KAJ POMENI, DA SEM JAZ JAZ??

 

Kaj pomeni, da sem jaz jaz??  Da sem Lea in nihče drug? Zame to pomeni, da imam svoje skrivnosti, svoje želje in svoje pestre misli. Da ne delam stvari enako kot moji prijatelji, da razmišljam s svojo glavo, čeprav je to težko, kadar prijatelji mislijo drugače. Včasih sem razočarana nad sabo. Včasih se mi zdi, da ne vem, kje imam pamet in da jo imajo vsi drugi več. In takrat si samo za kratek hip želim postati nekdo drug. Potem pa si rečem, da sem jaz pač jaz in da lahko grem naprej po svoji poti. Da bo tako najbolje zame. Čisto po svoje, ampak kot pozitivna in nasmejana punca!

Lea Novosel, 5.b

Jaz sem najbolj jaz, ko se crkljam z mucko. Takrat me oblijejo same tople misli. Tako se počutim tudi, ko igram nogomet. Čeprav sem punca in to nekateri težko razumejo. Tudi sošolcem se je nekaj časa zdelo to čudno in so me prepričevali, da bi se morala igrati s sošolkami. Sedaj me vedno vzamejo v igro in se zelo zabavamo. Ko tečem za žogo in brcnem na gol, se počutim popolnoma svobodno. Še posebej pa sem svobodna, ko igram na nogometnem igrišču Svoboda :)

Patricija Ham, 3.a

V življenju si ne moremo izbrati, kje se rodimo. Ne moremo si izbrati staršev, bratov in sester, ne moremo si izbrati sošolcev, učiteljev, celo svojega imena ne …. Ne moremo se obnašati, kot nam tisti hip pade na pamet. Moramo se držati pravil, moramo spoštovati druge. Lahko pa se odločimo, da smo prijazni in dobri. Lahko se igramo po svoje, lahko razmišljamo po svoje, lahko rišemo po svoje … jaz imam svoj stil in moje risbice so narisane tako, kot ji ne riše noben drug na svetu.

Lana Mihoci, 3.a

IN ČE BI BILI VSI ENAKI??

 

Če bi vsi enako razmišljali, bi vsi enako govorili, počeli bi iste reči ob istem času in življenje bi bilo zelo težavno. Vsi bi šli hkrati v trgovino in takoj bi zmanjkalo kruha. Vsi bi se morali zaljubiti v isto osebo …. Vsi bi si želeli isto darilo in Božiček bi bil v velikih težavah!

Vsem bi po glavi rojile iste ideje in misli in pogovori bi bili zelo dolgočasni, saj bi se vsi strinjali med seboj. Nikoli se ne bi skregali in se potem spet spoprijateljili, kar je pri vsej stvari najboljše. Nihče ne bi bil siten ali pa bi bili sitni vsi hkrati, še mame, očetje in učiteljice! To bi bilo grozno!

Ljudje bi živeli v enakih hišah, na vrtovih bi rasla samo ena vrsta rož in ena vrsta dreves … sprehajali bi se z enakimi psi in na enakih kavčih bi spale enake mačke … Nosili bi enake obleke, v šoli pa bi se vsi zmotili pri istem računu.  

Mogoče sploh ne bi imeli nobenih želja in sanj … in mogoče bi imeli namesto imen številke … mogoče bi nam bilo za vse vseeno in mogoče bi ljudje še vedno živeli v jamah, ker ne bi nihče razmišljal drugače in se domislil boljših rešitev … mogoče pa bi že zdavnaj izumrli od dolgčasa.

/Misli so bile zbrane na enem od naših KUKU srečanj/ 

Mogoče pa bi se zelo zabavali, ker učiteljica ne bi vedela, kdo je kdo, in bi nas vse pomešala??

Elu Aurora Žakelj, 2.a

 VSAK OD NAS NEKAJ ZMORE IN ZNA BOLJE OD DRUGIH

 

V našem razredu vsak nekaj zna. Vsak je v nečem zelo dober. Jaz zelo hitro kolesarim, Lara že sama bere knjige, Brina zelo dobro pleše na mirno glasbo, Nika pa na divjo, Leon je super lego gradbenik, Jure pa zelo dobro šteje avtomobile. Enkrat je preštel že do 800. Ko nam je to povedal, smo mu vsi zaploskali.

Ana Debevec, 1.a

Jaz zelo dobro rišem. Sem prava specialistka za risanje živali vseh vrst. Včasih kakšno narišem tudi na tablo in pokažem sošolcem, kako naj jo oni narišejo v zvezke. Zelo dobro rišem razne srnice, jelenčke, slončke, konje …. najboljše pa rišem uši z vsemi nogicami vred. Ker se toliko govori o njih, sem si jo ogledala v Enciklopediji in bi jo takoj prepoznala, če bi jo zares zagledala.

Maša Bratkovič, 1.a

Jaz pa zelo dobro igram nogomet, celo boljše od svojega očija. Vedno zmagam, če igrava skupaj. No, včasih mu pustim, da zmaga on, ker je res žalosten, če mu zabijem gol.

Enej Gregorovič, 1.a

Jaz pa veliko vem o vesolju, ker mi ati bere iz knjig. A veste, koliko je zvezd? …… Neskončno! Veliko pa vem tudi o raznih opravilih na kmetiji in strojih – buldožerjih, hruškah, ki vozijo beton, o traktorjih … moj ata Andrej ima tri – ta velik traktor, ta srednji traktor in ta mali traktor …. Vse vem o priključkih zanje, zato me lahko vprašate, kar hočete.

Miha Drinovec, 1.a

VČASIH JE TEŽKO BITI JAZ IN OSTATI SVOJ

 

Moja sestra Anna in jaz imava japonskega očeta. Po izgledu se zelo razlikujeva od ostalih slovenskih otrok. Najbrž se vam zdiva čisti Japonki, ampak resnica je ta, da se tudi japonskim otrokom sploh ne zdiva japonski. Zato sva se velikokrat počutili, da ne spadava ne sem ne tja. Še posebno nama je bilo težko, ko so naju japonski otroci zafrkavali. To se je zgodilo tudi v Sloveniji. Ampak midve marsikaj znava. Imava svoj smisel za humor, drugače riševa in poleg slovenščine tekoče govoriva tudi japonsko in italijansko, učiva pa se tudi angleško. 

Nina Sangawa Hmeljak, 5.b

Jaz sem se nekega poletnega dne odločil, da bom začel plesati balet. Za fanta je to nenavaden hobi. Mnogi so me začeli zafrkavati in dražiti z vzkliki »baletka«, vendar se na to nisem odzval, saj vem, da ti ne more nihče preprečiti, da počneš stvari, ki so ti zares všeč.

Tomaž Roblek, 8.a

Moje ime je Katarina in pravzaprav dodobra še ne vem, kdo sem. Velikokrat se sama sebi zdim nenavadna, drugačna, posebna … vendar vem, da sem na pravi poti. Igram violino in veliko pišem in to sta dejavnosti, ki me zagotovo pomirjata. Veliko se tudi učim, kar je za mnoge čudno. Ampak to je Katarina, to sem jaz. Meni se zdi neumno, da želijo biti nekateri enaki drugim, ker s tem pokopljejo sebe. Mislim, da s tem samo bežijo in si lažejo. Vsak bi moral kdaj pogledati vase in tudi na druge ter razmisliti o edinstvenosti vsakega. Vsak ima nekaj dobrih, slabih, zanimivih ali pa običajnih lastnosti. Ampak vsak je svoja osebnost, ki jo je treba spoštovati.

Katarina Kralj, 9.a

Je res narobe, če si drugačen od drugih? Če si moški, pa nisi za šport? Če te zanimajo druge stvari kot večino? Ali so drugi merilo normalnega, zato ker jih je več?

V današnjem svetu ljudje vedno bolj gledamo, kaj si o nas mislijo vrstniki in kaj od nas pričakujejo starši. Pozabimo pa nase – kaj si želimo mi, kje so naši cilji. Če vprašaš mene, bodi tak, kot si. Za vsakega je prostor na tem svetu. Vsakega nekaj zanima in je v tem dober, le najti je treba pravo stvar. Ampak prave stvari ti ne morejo najti drugi, pravo stvar moraš najti ti sam.

Lev Slivnik, 8.a

USPETI, DA ŽIVIŠ SVOJE ŽIVLJENJE, JE NAJVEČJA SREČA

Sorodnik, ki ga občudujem, je Nenad. Občudujem ga, ker je s tem, kar je in kar zna, preživel življenjsko krizo in postal uspešen. Živel je kot slikar v Novem Sadu, med vojno pa je zapustil Srbijo in odšel v London. Tam je začel iz nič. Najprej je portretiral ljudi na cesti, da je zaslužil dovolj, da je v London prišla tudi njegova družina. Potem je sam naredil tiskarski stroj in tiskal majice, kasneje pa je začel izdelovati tudi druge umetniške predmete in jih prodajal na Covent Gardnu. Sedaj je uveljavljen Londončan, tako kot tudi drugi člani njegove družine. Nenad je kot ulični umetnik uspel v hudi konkurenci, ker je zaupal v svojo ustvarjalnost in znanje, ljudje pa so ga opazili in spoštovali njegovo delo.

Alja Hodnik, 7.a

Moj dedek ni svetovno znan, ampak je čisto svoj dedi. Kljub svojim 80-letom še vedno trikrat na teden igra tenis. Zraven veliko dela – popravlja cevi in ventile, skrbi za živo mejo, zaliva svoje rastlinice v dnevni sobi, sprehaja psa Frika in drugo. Dedi tudi zelo skrbi za svoje zdravje, saj poje veliko sadja in spije veliko vode. Lahko mu zaupam čisto vse. Z dedijem se zelo zelo zelo dobro razumem. Je res poseben dedi, ki me ima neizmerno rad in pravi, da sem njegov biser.

Aja Jerman Bukovec, 7.a

MOJE NENAVADNOSTI

Vsak ima svoje hobije in zanimanja. Mene zagotovo zaznamuje obsedenost s knjigami o Harryju Potterju. Odkar sem prijela prvo knjigo v roke, vem, da je to najčarobnejša in najboljša zgodba na svetu.  Družbo v tej zasvojenosti mi dela sošolka Sara in čeprav sva že vsem tečni zaradi nenehnega klepetanja o čarovniških prigodah, nama ni mar.  Srečni sva, samo da imava najinega Harryja Potterja in po novem tudi Rona Weasleya.

Pia Eva Pogač, 7.a

V svojem prostem času se ukvarjam z zbiranjem zamaškov. Zbiram jih že približno 2 leti in sem jih zbrala že zelo veliko. Iz njih izdelujem figurice. O tem do sedaj raje nisem nikomur povedala, saj ne vem, kako bi se odzvali. Nekaterim bi bilo najbrž všeč, drugi pa bi me mogoče označili za nekakšno pobiralko smeti. S tem hobijem bom zagotovo še nadaljevala, ker me osrečuje, z njim pa tudi preprečim onesnaževanje okolja.

Pia Pekolj, 9.a

Moja posebnost pa je, da ponoči preprosto ne morem spati in tega nihče ne razume. Govorim seveda o starših, s katerimi se kregam, kdaj naj grem v posteljo in ugasnem luč. Zbujam se ob enih, dveh, treh ali štirih …. zato bi raje videla, da me starši upoštevajo in mi dovolijo hoditi spat veeeeliko kasneje.

Neli Kolar, 7.a

Jaz se zelo rada ukvarjam s športom, tudi takim, ki ni zelo značilen za ženske – košarka, ragbi in plezanje po drevesih. Še posebej plezanje imam zelo rada. Vsak plezalec izbere svoje drevo in ga nato dodobra razišče. Na njem si potem uredi stanovanje in pohištvo. S prijateljicami smo včasih vsak dan plezale po drevesih, sedaj, ko smo že 7. razredu, pa nimamo več toliko časa. Zato plezam po drevesih samo še pri babici in dedku z bratranci in bratom. Še dobro, ker tega plezanja si res ne pustim vzeti, pa si mislite, kar hočete! Mislim, da mora vsak obdržati nekaj svoje norosti :)

Lana Lučič, 7.a  


IN ŠE RAZMIŠLJANJE ZA KONEC

Vsak človek je nekaj svojega, različnega od drugih. Ima lahko poseben talent, lahko pa le svoj pogled na svet ali pa posluša drugačno glasbo kot večina, se oblači po svoje, bere nepopularne knjige … Ta različnost bi nas morala povezovati, vendar pa nas, žal, velikokrat razdružuje, saj imajo ljudje nekoga, ki ne dela enako kot oni, pogosto za slabega. Zato raje zatiramo svoje ideje in živimo kot drugi. Tako življenje ni nikoli tako osrečujoče, kot če živimo brez pretvarjanja. Da si ostaneš zvest, moraš imeti veliko poguma, moči in predvsem samozavesti.  Človek, ki vse to ima, je zagotovo Fredi Miler. Mnogim se zdi smešen in čuden, ampak on se ni ustavil pri cinikih, ki so ga kritizirali. Postal je slaven slovenski glasbenik, ki živi svoje sanje. On je živi primer pozitivne samozavesti.

Valentin Vrbovšek, 9.a

Če je nekdo boljši v nogometu od tebe ali pa je lepše oblečen, več zna pri slovenščini …. in bi bil ti rad na njegovem mestu, je to ogromna napaka, saj imaš ti zagotovo kakšno prednost, ki je on nima. Zato kadar se znajdete v težavah in si ne zaupate, vedno pomislite npr. na Ludvika van Beethovna, ki je vedno razmišljal s svojo glavo. Naj vam bo on vzor! Ali pa za rešitev povprašajte svoje prijatelje. Saj veste – vsak ima svoje zamisli in več glav več ve! Skupaj zmoremo več in bolje!

Gal Šušteršič, 5.a

HEC V STRIPU

MI

 A smo se vam SPLOH že pokazali??
No, tole spodaj smo mi:

Mogoče fotografija ni najbolj ostra, zagotovo pa smo mi najbolj nasmejana ekipa na svetu!

(nekateri člani na sliki manjkajo, bodisi zaradi urnika, bodisi zaradi pozabljivosti, bodisi zaradi drugih nujnih opravkov ... vsekakor pa so tudi oni nasmejani, kjerkoli že so :)

KOLEZIJSKI NOVOLETNI KONCERT

Bliža se šolski novoletni koncert. S svojimi razmišljanji bomo na njem nastopili tudi člani KUKU ekipe, prav tako pa smo s svojimi ilustracijami prispevali k podobi vabila in šolskega koledarčka za leto 2012.

VABLJENI!

KOLEZIJCI NA TURBULENCI

Pred nekaj dnevi je bila na TV SLO prikazana oddaja, v kateri so govorili o vzgajanju oz. kaznovanju. V njej so svoje ideje in mnenja predstavili tudi otroci z naše šole. Povedali so kar nekaj zanimivih :) Če želiš, si lahko oddajo pogledaš na spodnjem linku. Starejši učenci nastopajo na začetku oddaje, prvošolčki pa na koncu. Seveda pa je vmes tudi marsikaj koristnega, he he ... 

TURBULENCA