NAJ NAJ ... (2. del)

NAJBOLJ ŽALOSTEN DAN … (ZAME) ... :(

Zame je bil najbolj žalosten dan 24. junij 2009, in to zato, ker je bil David (moj bivši sošolec) še zadnjič z nami v razredu. 6. razred naj bi namreč nadaljeval na drugi šoli. No, ja ... Fora je bila v tem, da … saj veste - že od prvega razreda sem bila vanj zaljubljena, zato sem se zelo težko poslovila.

Ta dan je potekal takole (imam ga živo pred očmi):

Najprej smo šli skupaj z razredom v telovadnico. Tam smo odigrali 2 igri MED ŠTIRIMI OGNJI. Sama sebi sem si rekla: ''Evo, še zadnjič skupaj z njim (Davidom) igramo med dvema ognjema in še zadnjič bomo imeli njegovo veliko pomoč pri igri!'' In res smo obe igri zmagali mi, bivši 5.b.

Nato smo odšli nazaj v učilnico, kjer smo bili 1uro in pol sami brez učiteljice. Med tem časom smo se Ana, jaz, Jaka in David kar ujeli v pogovor in se veliko smejali in zabavali. David in Jaka sta sedela na mizi v zadnji klopi, midve z Ano pa v predzadnji … Kar naprej sva se obračali, sploh pa takrat, ko je David pokazal svojo umetnino, ki naj bi predstavljala naju z Ano. Nama se je zdelo zelo smešno, sploh pa izdelek, ki ga je narisal … Bili sva narisani kot dva šalabajska … hehehehe … Potem sva še midve vzeli list in nanj narisali Davida in Jako. Tudi ta izdelek je bil zelo smešno narisan - kot da bi bila dva klovna. Potem smo se začeli pogovarjati o glasbeni skupini GREEN DAY (ker imajo najboljše videe, pesmi, itd ...).

Nato je prišla učiteljica in nam rekla, naj rože na okenskih policah odnesemo dol v avlo. Mi štirje smo hitro stekli po rože in jih nesli dol. Bilo je spet zelo smešno, saj je iz njih kar letela zemlja in skoraj smo se zaleteli, malo je manjkalo …Vmes pa smo izvedeli, da nas v 5.a čaka pica. Tam smo sedli tako, da sem jaz sedela zraven Ane, David zraven nje in zraven Davida Jaka … Bilo je zelo malo prostora, zelo smo se drenjali. David ni mogel več sedeti pri miru, zato nas je začel riniti in se prestavljati. Usedel se je zraven mene, nato pa se je čez nekaj časa presedel drugam. Z Ano sva takoj šibali za njim in sedli zraven, nato me je vprašal, če imam MSN. Rekla sem mu, da imam Facebook. Potem smo dobil pico in ko smo jo jedli, je David začel govoriti, da ne mara pice z mastnim sirom ... hahaha ... res sem si vse zapomnila. Nato smo se odpravili nazaj v razred. Dobili smo spričevala, se poslovili in odšli.

Tedaj pa je prišel najbolj žalostni del. Nisem mogla verjeti, da je res vsega konec in da David gre. Z Ano sva hodili po hodniku, za nama je bil David, pred nama pa Nelly. Potem smo se vsi skupaj ustavili in Nelly je rekla: » David, a kar greš?« On pa: »Jaa … « Dala sta si roke in se poslovila, jaz in Ana pa sva samo žalostno zraven stali in gledali … David je potem šel počasi v garderobo, midve z Ano pa nazaj v učilnico. Obe sva še zadnjič pogledali nazaj in potiho rekli: ''ADIJO, DAVID!'' Jaz sem bila čisto žalostna ob misli, da ni več moj sošolec in da ga ne bom več videla vsak dan tako kot takrat.

Zdaj, ko ga ni več med nami, ga vsi pogrešamo, še posebej pa midve. Na srečo pa nas David pride na vsake toliko časa malo pogledat. Zmeraj se tega močno veselim. Nazadnje je prišel 22. 12. 2009 – takrat, ko je bil novoletni koncert. Bilo je kot v pravljici. Kar iz nekje se je pojavil. Kar naenkrat je stal pred mano. Nisem mogla verjeti. Kar zakričala sem! Ta dan je bil zame za spremembo najboljši dan! In za vedno si ga bom zapomnila.

Sara Jeđud, 6.B