Nekega dne sem srečal čudno pojavo, ugotovil sem, da je to čarovnica. Takoj sem izkoristil priliko za nekaj vprašanj, saj pišem za poznan šolski časopis KUKU s Kolezije. Takole je potekal najin razgovor:
Jaz (v nadaljevanju novinar, seveda ;): Dober dan, gospa čarovnica. Kako vam je ime?
Čarovnica: Moje ime je Zofka.
Novinar: Kje prebivate?
Čarovnica: Ali vidite tiste stolpiče na vrhu hriba?
Novinar: Da, vendar kako pridete do njih?
Čarovnica: Z letečo metlo vendar!
Novinar: Ali imate kakšno pri sebi?
Čarovnica: Bi se radi malo zapeljali?
Novinar: Seveda. Me lahko fotografirate na vaši metli? To bi bila najboljša slika in verjetno bi prišla na naslovnico!
Čarovnica: Dobro, ampak saj verjetno veste, kako se uporablja, kajne?
Novinar: Mislim, da obvladam.
Čarovnica: V to ne dvomim, ampak kako naj slikam, če nimam čopiča?
Novinar: Saj verjetno niste padli izpred 1000-ih let, kajne ? Saj poznamo fotoaparate!
Čarovnica: Ne vsi, jaz sem med tistimi staromodnimi.
Novinar: Pritisnite na tale gumb, ko bom vzletel.
Čarovnica: Dobro, vzletite že!
Novinar: O, mama!!! Tole stvarco si moram nujno nabaviti, da ne bom zastarel.
Klik klak vzšššššššš
Novinar (iz zraka): A ste že??
Čarovnica: Da, lahko se spustite. (Poskrbi, da se to zgodi zelo hitro … si predstavljate?)
Novinar (jaz!! aua!) pade z metle in nahruli čarovnico: Se vam je zmešalo ?
Čarovnica: Ne, saj ste itak hoteli dol. Zdaj pa morem nujno iti, saj se bliža noč čarovnic.
Kmalu se je iznad mene pripodil roj čudnih žensk na metlah. Uspelo mi je posneti nekaj zvokov, preden so izginile v oblakih:
Fotografija žal ni uspela. Ostal mi je le krasen spomin na letenje in oteklo koleno.
Ana Kosmač in Nina Senih, 6.a
Ni komentarjev:
Objavite komentar